Typo A
WOLFSBERG - mesto v raju

Wolfsberg skozi čas

Ena izmed zgodovinskih posebnosti Wolfsberga je na primer tudi ta, da mesto že več kot 200 let pripada Avstriji. Presenetljivo ali?

Toda začnimo raje pri Adamu in Evi. Področje Lavantinske doline je bilo že zelo zgodaj poseljeno, je klimatsko ugodno, z veliko gozdov polnih divjadi, s čistimi rekami in jezeri polnih rib. Le kako se človek ne bi naselil tukaj?

Na obrobju Koralp in Svinje planine, je bilo najdeno ročno izdelano orodje iz obdobja mlajše kamene dobe in bronaste dobe. Kot rečeno: prvi Lavantinci so tukaj živeli pred okrog 5000 leti. Takrat bi lahko mogoče videvali tudi Ötzija, a znano je, da je Ötzi imel raje hladnejšo klimo.

Kasneje so bili tukaj tudi Kelti, ki so poselili območje Wolfsberga. Rimljani naj bi v tem delu province z imenom Norikum, imeli vojaško oblast, kot dokaz zato so rimski kamni, iz katerih lahko razberemo vojaške osebnosti. Skozi Lavantinsko dolino, preko Obdacherskega sedla, je vodila tudi trgovska pot.
V prvih stoletjih po Kristusovem rojstvu, je sledilo preseljevanje narodov, v tem času se začne prvič uporabljati poznješe ime „Koroška“. Iz rimske province Norikum je sčasoma nastala „Karantanija“.

Tako kot v ostalih predelih Avstrije, so tudi tukajšnji Slovani iz Lavantinske doline, s strani pokristjanjenih Bavarcev, bili izrinjeni na jug. S prihodom krščanstva je to področje spadalo pod škofovsko pristojnost. Do leta 811 je področje spadalo pod Diözesev Oglej. Leta 861 je bil tukaj „dvor na Lavantu“, ki ga je kralj Ludvik Nemški podaril Salzburški nadškofiji, kot osnovo za kasnejši Sv. Andrej, h kateremu pa spada tudi območje Wolfsberga.

Prva omemba naselja, kot „Wolfsperch“ izhaja iz leta 1007, ko je lastnik cesar Heinrich II. svojo lastnino, kot za darilo podaril Frankovski škofiji Bambergov. Bamberžani so se dokazovali, kot darila vredni, saj so zgradili obrambne objekte in varovali naselje. Leta 1331 škof Wertho Bamberški podeli mestno pravico. Trgovina in obrt, sta lepemu mestu prinesla delo in blagostanje. Daleč naokoli je cvetelo in uspevalo vse, predvsem pa vinogradništvo, ki je predstavljalo pomemben vir dohodka.

Težave so nekaj časa povzročali grofje Chilli, ki so bili lastniki deželnega sodišča iz Hartneidsteina. Leta 1425 je Hermann von Cilli oblegal mesto Wolfsberg, nad katerim si je hotel pridobiti pravico. Na zadnje so se morali Hartneidsteini umakniti praznih rok.

Leta1473 so v enem od osvajalnih pohodov v Lavantinsko dolino, prišli tudi Turki.
Leta 1478 so poiskušali zavzeti celo sam Wolfsberg, a jim je spodletelo na obrambnih nasipih in na odločnosti Bamberškega Georga Schaumburga.

Trgovina je še naprej cvetela, nastajali so trgi. Leta 1713 je v Lavantinsko dolino prišla kuga. Pred tem je kuga tukaj že sejala smrt in sicer leta 1571, a tokrat se je približala glavnemu mestu. Meščani Wolfsberga udejanjijo nekakšno zaobljubo in se resnično obvarujejo pred črno smrtjo, ki pa je v ostalih predelih doline pobrala veliko življenj. Leta 1718 v znak zahvale, na trgu Hohen Platz, postavijo Marijin steber.

Leta 1759 se konča okrogla 700 letna doba Bambergov: cesarica Marija Terezija je od samostana Bamberg, odkupila posest za milijon guldnov.

Wolfsberg in Lavantinska dolina postaneta avstrijska.

Leta 1879 je postavljen mejnik: Wolfsberg se z železniško progo poveže z Dravogradom, takratni Unterdrauburg. Okrog leta 1900 podaljšajo železniško progo preko Obdacherskega sedla do Zeltwega, tako je celotna dolina bila „na tirnicah“ in prihodnost se je lahko začela. 1902. leta je bila zaključena izgradnja akvadukta.

1936 je bila odprta magistralna cesta Packer, kar je pomenilo odprtje doline na vzhod proti Gadecu in Dunaju.

1986 je bila končana tudi južna avtocesta A2.